Akupunktura je pomemben del kitajske medicine in velja za eno najstarejših metod zdravljenja nasploh. Zgodovina akupunkture oz. njeni začetki segajo 5000 let v preteklost. Za iznajditelja akupunkture se omenja kitajskega cesarja Huang Tija, t.i. Rumenega cesarja, ki naj bi izumil tudi denar in voz. Najstarejši učbeniki so stari okoli 2000 let, na njih pa še danes sloni celotna umetnost akupunkture.
Metoda je v veterinarski uporabi že tisočletja, saj obstajajo dokazi, da je bila njena inačica uporabljena v Indiji pri zdravljenju slonov že najmanj pred 3000 leti. Prav tako risbe na skalah kažejo kitajske borce, ki so več kot 200 let pr. n. št. uporabljali igle oziroma puščice za zbadanje konjev v terapevtske namene. V Evropo, natančneje v Francijo so akupunkturo kot zdravilsko metodo prinesli jezuiti že v 17. stoletju, vendar pa je bila zasmehovana in ni bila priznana kot znanstveno podprta metoda zdravljenja. V 20. stoletju sodi med alternativne metode zdravljenja, kar pomeni, da za njeno učinkovitost ni bilo objektivnih dokazov in da njena teoretska podlaga nima osnove v sodobnem znanju o naravoslovju.
